Razgledi in razmisleki

Kiparka Liza Hribar je bila Ljubljančanka, rojena kot Elisabeth Charlotte von Obereigner. Kot mlada umetnica je nastopala kot Lieselotte Obereigner, po poroki z Zoranom Hribarjem pa je postala Liza Hribar. Leta 1938 se je predstavila kot kiparka in sodelovala na razstavi Otrok v sliki in plastiki v Jakopičevem paviljonu, postala je članica skupine umetnic Male ženske antante. Druga svetovna vojna, Nagodetov proces, preiskovalni zapor, šikaniranja in šest let zaprti mož sta naredila odločno zarezo v njenem življenju in ustvarjanju; kot umetnica, mati, žena, skrbnica družine se je usmerila k mali plastiki in ustanovila trgovsko mrežo obrtnih in umetniških izdelkov Dom. Razstava Liza Hribar, kiparka, je pandán razstavi njene matere Else Kastl Obereigner, slikarke in kiparke, postavljeni v Mestnem muzeju leta 2018. Avtorica tokratne razstave je Barbara Sávenc, ki je pri postavitvi sodelovala tudi z Angeliko Hribar, Lizino hčerko. Obe je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič Scholten.

Jan-Eric Mack, rojen leta 1983 v Švici, po izobrazbi grafični oblikovalec, je leta 2013 diplomiral iz filma Univerzi za umetnost v Zürichu in med študijem režiral več nagrajenih kratkih filmov. Njegov magistrski film z naslovom Proti Mecci iz leta 2017 je prejel študentskega oskarja in švicarsko filmsko nagrado ter se uvrstil na ožji seznam za 90. podelitev oskarjev. Pozneje je režiral dve televizijski seriji, celovečerni igrani film Srečna družina, ki je bil uvrščen v tekmovalni program letošnjega filmskega festivala v Karlovih Varih, pa je njegov prvenec. Scenarij za film je napisal skupaj z Anno Schinz, švicarsko-češko igralko, ki v filmu odigra tudi glavno vlogo. Schinz, rojena leta 1987, je na Univerzi za umetnost v Zürichu magistrirala iz igre. Sodelovala je pri več televizijskih projektih, Srečna družina pa je prav tako kot za Macka njen igrani celovečerni prvenec. Z ustvarjalcema se je pogovarjala Petra Meterc na festivalu v Karlovih Varih, kjer je Anna Schinz za vlogo Niki prejela tudi nagrado za…

Gala Hernández López je španska filmska ustvarjalka, producentka in raziskovalka, doktorska kandidatka na Univerzi v Parizu 8. Svoje dokumentarne filme pogosto gradi iz svetov, ki po navadi ostajajo zunaj pogleda filmske kamere – iz spletnih forumov in aplikacij za spoznavanje partnerjev ter zaprtih spletnih skupnosti, katerih jezik in pravila ljudje zunaj njih le redko dobro poznajo. Z njo se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Lidija Hartman, ton in montaža David Lap.

O radijskem dokumentarcu z režiserjem Klemnom Markovčičem in gosti: Radom Likonom, Dušanom Severjem, Brigito Rovšek in Bojanom Kosijem. Radijski dokumentarec prinaša zgodbo o nastanku znamenitega posnetka iz leta 1941, njegovi poti skozi desetletja ter zahtevnem procesu restavracije, ki so jo izvedli strokovnjaki Radia Slovenija v sodelovanju z mednarodnimi partnerji. Pogovor smo posneli v okviru Arsove radijske poslušalnice na štiridesetem festivalu Slovenski glasbeni dnevi. Voditeljica: Anamarija Štukelj Cusma.

Sergij Žadan je letošnji prejemnik glavne nagrade mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Pisatelj, pesnik in glasbenik se je vzpostavil kot pomemben pričevalec o posovjetski družbeni krajini vzhodne Ukrajine, območju, ki sicer v nacionalnem literarnem kanonu ni dobro zastopano. V slovenščino sta prevedena dva njegova romana, Vorošilovgrad in Internat. V prvem je Žadan obravnaval negotovost v luči finančne krize leta 2008, v drugem se je lotil vojne, ki je v Donbasu vzniknila po letu 2014. Slovenijo je obiskal že leta 2018 kot gost festivala Fabula, letos pa na festival Vilenica prihaja v povsem novem kontekstu, izrazito določenem z novo fazo ukrajinsko-ruske vojne. Z njim se je o literaturi, jeziku in vojni pogovarjal Blaž Kavšek. Bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič, tonska realizacija Janez Ahlin, Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

V Galeriji Cankarjevega doma je na ogled razstava Kozmos Kosovel, osrednji razstavni dogodek v Kosovelovem letu, ki »Kosovela ne predstavlja kot oddaljen literarni spomenik, temveč kot izjemno aktualnega misleca, umetnika in vizionarja, ter poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj danes ne zveni staromodno, temveč nelagodno aktualno,« so zapisali v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki je bila bistven člen pri pripravi in postavitvi razstave. Kustos je bil namreč mag. Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva v NUK-u, prostorsko zasnovo pa so oblikovali študenti akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani; pri zvočnih posnetkih interpretacij Kosovelove poezije je sodeloval tudi tretji program, program Ars Radia Slovenija. Razstavo v Cankarjevem domu si bo mogoče ogledati vse do 9. maja prihodnje leto. Tadeja Krečič je v studio povabila kustosa, magistra Marijana Ruperta. Tonska izvedba: Liam Samsa.

V zbirki Antologije Vilenice so pri Društvu slovenskih pisateljev izdali antologijo sodobne poljske književnosti z naslovom Wielki ping-pong . Urednik je poljski pesnik in prevajalec Miłosz Biedrzycki, ki je vanjo uvrstil pesmi in prozne odlomke enaindvajsetih avtorjev in avtoric. Pesmi in prozna besedila, vključene v antologijo, so prevedle Jana Unuk, Katarina Šalamun Biedrzycka in Lara Unuk. Urednika Antologije sodobne poljske književnosti Wielki ping-pong Miłosza Biedrzyckega v studio povabila Staša Grahek. Tonski mojster: Maks Pust

V nekaterih evropskih državah so tradicionalni prispevek, s katerim prebivalci financirajo javne radiotelevizije, odpravili, v drugih so ga ohranili, ponekod pa o spremembi sistema še razpravljajo. Kateri modeli financiranja javnih medijev so v novi medijski krajini najbolj vzdržni? Kaj se zgodi s programom, ko je javnega denarja manj oziroma financiranje ni več predvidljivo, ampak je bolj odvisno od odločitev oblasti? Katere vsebine so pri tem najbolj ranljive – in ali je med njimi tudi kultura? Kakšen je pomen javnih medijev za kulturno produkcijo in poročanje o kulturi ter kaj lahko izgubimo, če se ta vloga zmanjša? O teh vprašanjih smo se pogovarjali s Florence Hartmann, vodjo analitičnega oddelka Evropske radiodifuzne zveze (EBU), in Léo Hermen, medijsko analitičarko EBU in avtorico raziskave o vplivu javnih medijev na kulturo.

Tone Škrjanec je prvo pesniško zbirko Blues zamaha izdal leta 1997, odtlej je objavil še deset pesniških zbirk, zadnjo z naslovom Indigo leta 2023. Leta 2017 je prejel nagrado čaša nesmrtnosti za svoj pesniški opus, leta 2018 pa še Jenkovo in Veronikino nagrado za pesniško zbirko Dihaj. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko delo. Ob začetku letošnje Vilenice se je v atriju RTV centra Koper / Capodistria s pesnikom Tonetom Škrjancem pogovarjala Irena Urbič. Objavljamo nekoliko skrajšan posnetek pogovora.

Kristina Grozeva in Petar Valčanov sta par tako zasebno kot profesionalno. Dvojec, ki že od začetka filmskega ustvarjanja skupaj piše scenarije za filme in jih skupaj tudi režira, je zaslužen za več mednarodno izjemno uspešnih bolgarskih filmov zadnjih petnajstih let. Z režiserjema se je Petra Meterc pogovarjala na julijskem festivalu v Karlovih Varih, kjer sta predstavljala svoj novi igrani film Črni denar za bele noči. Snemal je Gašper Loborec, prevode sta brala Lidija Hartman in Jure Franko.

V Sarajevu poteka mednarodni filmski festival, ki je eden najpomembnejših festivalov jugovzhodne Evrope. Tam je te dni doživel svetovno premiero novi celovečerni igrani film Izgubljeni sin režiserja in scenarista Darka Štanteta. Leta 2018 je Štante posnel prvenec z naslovom Posledice, v katerem je obravnaval mladostnike na robu; središčna tema novega filma Izgubljeni sin je v širšem pomenu nasilje. Z režiserjem Izgubljenega sina Darkom Štantetom se je pred sarajevsko premiero pogovarjal Aleksander Čobec. Foto: Slovenski filmski center

Na območju gradnje Potniškega centra Ljubljana od začetka aprila potekajo arheološke raziskave, ki so razkrile veliko grobov severnega emonskega grobišča, ki je eno najzanimivejših in najbolje raziskanih rimskih grobišč v Evropi. Raziskave pod vodstvom Mestnega muzeja Ljubljana izvaja ekipa Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano. Več pa v oddaji Razgledi in razmisleki; z dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana, in Matjažem Jenkom iz Skupine Stik, ki je vodja arheoloških raziskav, se je pogovarjala Staša Grahek. Izjemno najdbo, o kateri sta govorila strokovnjaka, rimski nagrobnik iz nabrežinskega apnenca, izdelan v 1. stoletju našega štetja, so medtem dvignili in prepeljali v Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kot beremo na spletni strani Zavoda, bo nagrobnik po doslej prepoznavnih značilnostih predvidoma sodil med najpomembnejše in najlepše ohranjene tovrstne predmete ne le v zbirki Mestnega muzeja Ljubljana,…

Zoran Mušič in zbirka starih indijskih del z dodanim Hiroshigejevim lesorezom je razstava, uvrščena se v sklop Odstiranja Narodne galerije. Gre za enajst del na papirju, ki jih je Zoran Mušič podaril nečakinji Vandi Mušič, ona pa Narodni galeriji. Vse do zdaj kustosi zbirke niso mogli ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti, zato je to prva razstava kakih indijskih del v prostorih Narodne galerije. Tokrat je nastala s pomočjo docentke doktorice Nine Petek s Filozofske fakultete. Razstavo si je mogoče ogledati vse do drugega septembra, predstavljata jo avtorica razstave Kristina Preininger in Tadeja Krečič.

Angola je leta 1975 po dolgotrajnem boju proti portugalski kolonialni oblasti postala neodvisna. V tem procesu je imela pomembno vlogo tudi glasba. Semba, eden osrednjih glasbenih izrazov sodobne Angole, je nastala v urbanem prostoru Luande kot preplet lokalnih tradicij in novih mestnih kultur. V desetletjih pred neodvisnostjo je postala tudi nosilka političnih in identitetnih vprašanj. Na povezavi med glasbo, identiteto in družbeno izkušnjo temelji film Moja semba angolskega režiserja Huga Salvaterra. Film, ki so ga premierno prikazali na festivalu v Rotterdamu, v začetku junija pa na Kino Otoku v Izoli, spremlja mlade prebivalce Luande ter odpira vprašanja dela, družbene neenakosti, marginalizacije in pripadnosti. Med protagonisti je mladi pesnik z albinizmom - ob njem se v filmu razvije pre o izkušnji drugačnosti in družbene izključenosti. Hugo Salvaterra, ki se opredeljuje kot panafriški ustvarjalec, v svojih delih prepleta dokumentarne in igrane prvine ter razmišlja o razmerju med umetnostjo, politiko…

Film 3 tedne pozneje srbskega režiserja Miroslava Terzića, ki je bil nedavno prikazan in nagrajen na festivalu v Karlovih Varih in na puljskem filmskem festivalu, se posveča medvrstniškemu nasilju. Režiser, ki ga je za film navdihnil resničen dogodek, ob snovanju filma pa se je zgodilo tudi množično streljanje na šoli v Beogradu, pravi, da so mladi junaki v njegovem filmu pravzaprav ogledalo nasilne družbe. Z Miroslavom Terzićem se je v Karlovih Varih pogovarjala Petra Meterc. Bere Jure Franko, ton in montaža Janez Ahlin.

Veliko kulturnih ustvarjalcev te dni pretresa sporočilo ministrstva za kulturo, da naj predvidijo zmanjšanje sredstev za načrtovane dejavnosti. Med njimi so tudi upravičenci, ki imajo z ministrstvom že sklenjene pogodbe, zaradi česar so ogroženi programi, festivali in prireditve. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je sporočila, da je razlog pretirana poraba ministrstva v prejšnjem mandatu, nekdanja ministrica Asta Vrečko pa poudarja, da je bil denar zagotovljen in da gre za obračunavanje z nevladnim sektorjem na področju kulture. Koliko bo odpovedi načrtovanih programov? Kaj pomeni tak dopis in kakšne posledice prinaša za dolgoročno načrtovanje na širšem področju kulture? Gostje: Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo; Jurij Krpan, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo; Uroš Veber, predsednik Asociacije - društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture.

Prof. dr. Ronnyju Maiku Lederju je uspelo spremeniti mnenje javnosti in odločevalcev o propadanju Naravoslovnega muzeja v Leipzigu. Tako je ustvaril eno zanimivejših zgodb na področju kulture v Evropi. Pred njegovim prihodom je bil muzej predmet razprav o zmanjšanju sredstev in celo o zaprtju. Ronny Maik Leder pa je postopno oblikoval zamisel o preselitvi muzeja v nekdanji podzemni zabaviščni kompleks Bowlingtreff, o njegovih učinkih na širšo skupnost in o zgledu trajnostnega delovanja. Postal je ambasador zamisli, ki so ji kmalu začeli verjeti tudi drugi. Odprtje novega Naravoslovnega muzeja v Leipzigu načrtujejo za leto 2030. O tem, kako mu je uspelo, smo se z njim pogovarjali ob mednarodni konferenci o raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine na Bledu.

Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše…

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah je na ogled razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst. Gre za arhitektko in industrijsko oblikovalko Bibo Bertok, ki je v sedemdesetih, pa tudi osemdesetih letih zaznamovala slovensko pohištveno industrijo po načelih funkcionalnosti, oblike, proizvodno – tehnoloških zahtev, tržne uspešnosti in humanosti bivanja »v betonskih celicah spalnih naselij,« kot je sama rekla. Njeni usmerjenosti je sledil tudi veliko bolj poznani oblikovalec Niko Kralj. Razstavo Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst si bo mogoče v Fužinskem gradu ogledati vse do začetka novembra. Za širšo predstavitev oblikovalke Bibe Bertok in razstave je kustosinji Špelo Šubic in Barbaro Predan Tadeja Krečič povabila v studio oddaje Razgledi in razmisleki.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

John Smith sodi med ključne predstavnike britanske filmske avantgarde, čeprav sam takšnim oznakam že dolgo nasprotuje. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja filme in videe, ki so zaznamovali tako eksperimentalni film kot galerijsko umetnost, njegova dela pa danes hranijo in predstavljajo najuglednejše svetovne ustanove sodobne umetnosti. Ob bok avtorjem, kot so Malcolm Le Grice, Lis Rhodes in Michael Snow, ga postavljajo predvsem zaradi izvirnega raziskovanja razmerij med podobo, jezikom in pomenom. Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov – ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi –, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Njegov znameniti film Dekle, ki žveči čigumi danes velja za eno ključnih del britanskega eksperimentalnega filma, med njegove najbolj znane stvaritve pa sodijo tudi Črni stolp, videoesejistični cikel Hotelski dnevniki ter najnovejši celovečerni film Biti John…

“Kako bi sploh lahko pozabil, ne da bi pri tem izgubil del sebe?” se v romanu Razpad na spomine sprašuje češki pesnik, pisatelj in publicist Marek Torčik. V svojem romanesknem prvencu se vrača v težko otroštvo, zaznamovano z nasiljem, revščino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmožna spoprijeti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Zakaj meni, da je včasih dobro tudi pozabiti, in zakaj bi se morali truditi razumeti celo fašiste, pa je povedal v pogovoru, ki je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.

27. maja 2026 je minilo sto let od smrti Srečka Kosovela v Tomaju. Po pričevanju Kosovelovih ga je malo pred smrtjo obiskala prijateljica Fanica Obid. Spoznala sta se na učiteljišču, potem pa sta si izmenjala številna pisma, ki so zdaj zbrana v knjigi z naslovom Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922 – 1926. Izšla je nedavno pri Mladinski knjigi. Urednika zanimive knjige, ki jo dopolnjujejo številne fotografije, faksimile nekaterih strani pisem, razglednic, imensko kazalo in tri spremna besedila Tatjane Rojc ter Zorka in Dušana Jelinčiča, sta uredila Nela Malečkar in Aleš Berger. Pred mikrofon današnje oddaje ju je povabila Tadeja Krečič.

SNG Drama Ljubljana bo vstopila že v tretjo sezono na začasni lokaciji na Litostrojski cesti, medtem pa za prenovo matične stavbe še ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Za geslo nove sezone so si zato izbrali besedo negotovost. Z ravnateljico ljubljanske Drame Ivano Djilas smo se pogovarjali o negotovostih, ki jih prinaša obstala prenova.

Janez Kocijančič, 25-letni mladenič z Gorenjske, se je pred 170 leti podal na smrtno nevarno plovbo proti toku reke Nil. Po več kot treh mesecih je prispel na cilj in se kot mlad duhovnik ustalil v misijonski postaji pri dr. Ignaciju Knobleharju v Kartumu. Njegov podvig so takrat označili za čudež na Nilu. Opisi plovbe pa so danes zgodovinski vir za raziskavo sprememb geografskega prostora južnega Egipta in severnega Sudana. Kocijančič se je v novem okolju naučil arabsko, bil je spreten pri obrtniških delih, zato je kmalu sodeloval pri vodenju misijona. Že po dveh letih pa je umrl zaradi mrzlice. Ob 200-letnici rojstva ga predstavljajo v Gorenjskem muzeju v Prešernovi hiši v Kranju. V Razgledih in razmislekih bomo orisali okoliščine njegovega življenskega podviga.

Pogovor z ameriško režiserko Ivy Meeropol, avtorico dokumentarnega filma Vprašajte E. Jean, ki se posveča karieri in življenju E. Jean Carroll, slovite ameriške kolumnistke, ki je zaradi spolnega napada na sodišču pričala proti Donaldu Trumpu. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust.

Devinski grad stoji v občini Devin-Nabrežina v Italiji na strmi pečini nad Tržaškim zalivom, na robu kraške planote. Ob jasnem vremenu ponuja izjemen pogled na Jadransko morje. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja kot nadomestilo starejšega gradu, od katerega so vidne le ruševine. Že več kot 400 let ga poseduje in upravlja ena najstarejših evropskih plemiških rodbin, nemška družina italijanskega porekla Thurn und Taxis. Danes je grad muzej in prostor živahnega dogajanja, koncertov, razstav in drugih kulturnih dogodkov. Zdaj so na ogled postavili še prav posebno zbirko instalacij iz - legokock. Skulpture so realistične. Devinski grad je znan po tem, da je v njem gostoval in napisal svoje znamenite Devinske elegije avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke. Ob stoti obletnici smrti so tudi njega počastili s skulpturo v naravni velikosti.

Animirani film Potovanje regratove lučke japonske režiserke Momoko Seto ima zanimivo izhodišče – štiri regratova semena po katastrofi na Zemlji odnese na drug planet, kjer si začnejo iskati novi dom. Film je narejen v posebni tehniki – uporabili so namreč kombinacijo 3D-računalniške animacije, makro fotografijo in posnetke v časovnih presledkih, s katerimi dobimo vtis pospešenega gibanja. Film je nastal v francosko-belgijski koprodukciji (režiserka živi v Franciji) in je med drugimi prejel nagrado Fipresci na festivalu v Cannesu, pa nagrado Paula Grimaulta na slovitem festivalu animiranega filma v Annecyju. Z režiserko se je srečala Tesa Drev. Prevode bere Sanja Rejc. Ton in montaža Liam Samsa.

V filmski družbeni satiri Zemljo krast, ki ta teden začenja svojo distribucijsko pot po slovenskih kinematografih, spremljamo para staršev in njihovo druženje neki večer ob kozarcu vina – druženje, ki preide v bojevito kresanje mnenj. V enakovrednih vlogah v filmu nastopajo Suzana Krevh, Tines Špik, Lara Maria Vouk in Andraž Jug. Film je bil posnet v dveh dneh in je nastal med drugimi plačanimi projekti. To je sicer že osmi skupni projekt ustvarjalnega tandema Iza Strehar in Žiga Virc (nazadnje smo si lahko ogledali njun arhivski dokumentarec Poletje ’91), pripravljata že nov celovečerni film in nadaljevanko. Film Zemljo krast skozi pogovore, ki smo jim priča, načne zelo resne teme in politična vprašanja, vse skupaj pa prežema satiričen humor, značilen tako za dela Ize Strehar (najbolj je znana po scenariju za film Prasica, slabšalni izraz za žensko) kot za Žigo Virca (Trst je naš, Houston, imamo problem). Pogovarjala se je Tesa Drev Juh, oddajo je posnel Franci Moder.

Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič. Bere…

Film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča je svojo pot začel marca na Festivalu dokumentarnega filma, v teh dneh pa si ga lahko ogledamo na rednem sporedu ljubljanskega mestnega kina. Film je miselna in čustvena refleksija o športu, spominu in narodni identiteti. Petkovič v njem raziskuje, kako so se Slovenci začeli dojemati kot narod prek športa, najprej s smučanjem in smučarskimi skoki, pozneje pa tudi z nogometom.

Ena izmed osrednjih literarnih gostij na festivalu Fabula je bila francoska pisateljica Jakuta Alikavazovic, avtorica štirih romanov, izmed katerih ji je že prvi, Corps volatils (Lebdeča telesa), prinesel Goncourtovo nagrado za prvenec. Rodila se je v Parizu leta 1979 mami Bosanki in očetu Črnogorcu in prav staršema sta posvečena zadnja dva romana. Najnovejša knjiga Veliki nikoli več v prevodu Špele Žakelj, ki je ob festivalu izšla pri Beletrini, je avtofiktivni družinski roman o preminuli materi. Hčerka, se pravi, prvoosebna pripovedovalka, jo zares najde in spozna, ko je ni več. Pisateljica Jakuta Alikavazovic je nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu Ljubljani, naslednji dan pa je Tadeja Krečič z njo posnela pogovor. Bere Lidija Hartman, tonska izvedba Franci Moder.

Irski pisatelj Colum McCann sodi med avtorje, ki v svojih delih pogosto posegajo v politično in zgodovinsko kompleksne prostore. Njegov roman Apeirogon, v katerem v resnični zgodbi izraelskega in palestinskega očeta razmišlja o izgubi, nasilju in možnosti dialoga v enem najdolgotrajnejših konfliktov sodobnega sveta, je v neobičajni strukturi 1001 fragmenta izšel leta 2020. Na festivalu Literature sveta – Fabula, ki letos poteka pod geslom »(so)odgovorni«, so ga predstavili v slovenskem prevodu Jerneja Županiča. V kontekstu aktualnih razmer in vojne v Gazi so se ob gostovanju Columa McCanna sicer pojavili pomisleki glede odsotnosti palestinskih avtorjev, avtoric ter vprašanje, ali gostovanje irskega avtorja, ki piše o Palestini in Izraelu, in roman Apeirogon sam prispevata k izenačevanju izrazito asimetrične politične resničnosti. O tem in o vlogi literature v sodobnem svetu, zaznamovanem z geopolitičnimi napetostmi, in v zgodovinsko obremenjeni, politično neenakomerni in medijsko fragmentirani resničnosti se…

Italijanska režiserka Lorena Luciano je posnela dokumentarni film o redovnicah, ki jih je domnevno zlorabil slovenski duhovnik in umetnik Marko Rupnik, z naslovom Nune proti Vatikanu. Nekdanje sestre Skupnosti Loyola pričajo o Rupnikovih manipulacijah in zlorabah, film pa pokaže tudi širše dimenzije zlorab redovnic v Cerkvi in njihovo prikrivanje. Vendar film ni samo kritika Cerkve, ampak tudi poziv vsem verujočim, ki utelešajo vrednote Cerkve, naj se ne bojijo prizadevati si za pravico, saj je pravica najboljša pot do tega, da ustvarijo boljšo Cerkev, je povedala z emmyjem nagrajena režiserka, ki je tudi sama katoličanka. Pred slovensko premiero na Festivalu dokumentarnega filma smo se v oddaji Razgledi in razmisleki z njo pogovarjali o tej poti, na katero se je podala s svojim filmom (Foto: Film2 Productions).

V Ljubljani poteka 28. Festival dokumentarnega filma. Med petimi filmi, ki se potegujejo za nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic, je tudi Ples življenja – novi dokumentarec Siniše Gačića. V njegovem središču je vprašanje pravice do dostojnega prostovoljnega končanja življenja - za to se je borila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki jo je režiser s kamero spremljal zadnjih pet let njenega življenja. O ustvarjanju filma se s Sinišo Gačićem pogovarja Tesa Drev. Zvok in montaža Gašper Loborec.

Dokumentarni film Habibi Hussein se posveča Husseinu Darbiju, zadnjemu kinooperaterju v palestinskem mestu Dženin, ki je bil od malih nog predan filmski umetnosti in delu v projekcijski kabini kot tudi projektu obnove starega dženinskega kina, za katerega so se zavzeli nemški nevladniki. Film tako deluje kot portret starejšega kinooperaterja, hkrati pa pokaže tudi na pasti, v katere se pogosto ujamejo tuje nevladne organizacije, ki v državah kot je Palestina, pogosto - v svojih v osnovi dobronamernih projektih - zapostavijo želje lokalnega prebivalstva. V oddaji se Petra Meterc pogovarja z Alexom Bakrijem, režiserjem filma Habibi Hussein. Bralec Jure Franko, Tehnična izvedba Gašper Loborec. Urednica oddaje Tadeja Krečič.

11. februarja 2026 je umrl Cees Nooteboom, nizozemski pesnik, pisatelj, potopisec, esejist. Bil je eden izmed osrednjih literatov ne le na Nizozemskem, ampak v svetovnem merilu, zadnja leta na vrhu lestvice kandidatov za Nobelovo nagrado. V slovenščini lahko beremo njegove romane Rituali, Naslednja zgodba, Vsi sveti in Raj, izgubljeni. Ta je izšel pred desetimi leti v okviru festivala Fabula založbe Beletrina in Cees Nooteboom je bil eden izmed gostov. Tadeja Krečič Scholten ga je povabila pred mikrofon. Prevod pesmi in pogovora Tadeja Krečič Scholten, bereta Jasna Rodošek in Ambrož Kvartič, tehnična izvedba Vito Plavčak. Produkcija 2016.

Devon Delmar in Jason Jacobs sta južnoafriška režiserja iz Namaqualanda, ki delujeta pod skupnim imenom Kraal. Njuno umetniško ustvarjanje je tesno povezano z lokalno kulturo in pokrajino, pri čemer posebno pozornost namenjata prav odnosom med ljudmi in naravo. Z režiserjema se je Petra Meterc pogovarjala ob nedavnem rotterdamskem filmskem festivalu, kjer je njun film z naslovom Variacije na temo prejel glavno nagrado: rotterdamskega Tigra.

Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omêrzuja. Kot že v Družinskem filmu, je tudi tokrat v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra Timon Šturbej, glavno vlogo očeta pa irski igralec Barry Ward, ki je bil pri filmu tudi izvršni producent. Ob premieri filma je pogovor z režiserjem posnela Tesa Drev Juh. V njem Omerzu med drugim govori o občutku brezizhodnosti, ki ga je želel vnesti v film, o tem, kako težko je danes nagovoriti gledalce, pa o posebnem razmerju med otroki in odraslimi v okviru družine, ki otežuje resnično poznavanje drug drugega.

Na ljubljanskih Prulah, ob Karlovški cesti, kjer bo stal novi prizidek Centra Janeza Levca, so arheologi lani odkrili pomembno najdišče. Posebeno pozornost je zbudila grobna jama, ki so jo arheologi našli ob prazgodovinski in poznejši rimski cesti – v njej pa pokojnika v skrčenem položaju. O najdbi iz 1. stoletja pred našim štetjem, ki je zdaj vključena v razstavo Usode neznanca s Prul v zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Tino Žerjal, eno od vodij raziskav in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana. Oddajo je posnel Robert Markoč.

Od 16. in 24. januarjem je potekal 37. Tržaški filmski festival. Dogodek, ki je osredotočen na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo, je imel letos močno slovensko udeležbo – glavno nagrado za najboljši celovečerni film je prejela slovenska režiserka Kukla za svoj celovečerni prvenec Fantasy. Tričlanska žirija je o filmu zapisala, da »resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Z natančnostjo, spoštovanjem in empatijo raziskuje, kaj pomeni biti mlada ženska v globoko tradicionalnem okolju«. Posebna rubrika festivala, imenovana Wild roses – Divje vrtnice, ki jo že nekaj let namenjajo režiserkam iz regije, je bila tokrat posvečena slovenskim režiserkam. To je bil prvi velik dogodek v tujini, kjer je bil prikazan sklop ustvarjanja slovenskih režiserk. Nekaj jih je med festivalom pred mikrofon povabila Tesa Drev Juh.

V Pragi rojena pianistka judovskega rodu Alice Herz Sommer je med ljudmi, ki so preživeli holokavst, dočakala najvišjo starost. Rodila se je leta 1903 v Pragi v takratni avstro-ogrski monarhiji; nekaj let po drugi svetovni vojni je iz Češkoslovaške emigrirala v Izrael, potem pa se pri triinosemdesetih letih preselila v Anglijo. Knjigo o njenem življenju, z naslovom 110 let modrosti, je na podlagi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger. Alice Herz Sommer je umrla stara 110 let februarja 2014. Do zadnjega dne je ohranila samostojnost, predvsem pa bistrino uma, humor in kljub bolečim izkušnjam tudi neverjetno navdihujoč pogled na svet in ljudi, ki ga širila okrog sebe. Vabimo vas, da v današnji oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete odlomku iz knjige o življenju Alice Herz Sommer, ki je leta 2014 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v prevodu Miriam Drev. Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.

Baptiste Janon in Rémi Pons sta skupaj režirala film Mnoga Andrésova življenja, ki ga je navdahnil roman B. Travna; nemško-mehiški pisatelj B. Traven je leta 1920 objavil roman z naslovom Dvokolnica, v katerem spremlja življenje voznika volovskega voza Andrésa Ugaldeja v Mehiki v 20. letih prejšnjega stoletja. Film Mnoga Andrésova življenja pa prikazuje Ugaldejeve sodobnike, voznike tovornjakov v majhnem evropskem prevozniškem podjetju. Z Baptistom Janonom se je pogovarjala Petra Meterc. Bralec Bernard Stramič; ton in montaža Janez Ahlin.

Božični in novoletni prazniki se končujejo, še malo in v življenje se bo vrnila vsakdanjost. Za nekaj minut se bomo vseeno vrnili k praznovanju in novoletnemu koncertu Dunajskih filharmonikov, ki vsako leto pritegne več milijonov poslušalcev in gledalcev k radijskim in televizijskim sprejemnikom. Objavljamo odlomek iz knjige angleškega pisatelja Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (leta 2021 je izšla pri Cankarjevi založbi). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v letih padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa piše o dunajskem glasbenem svetu in enem najznamenitejših svetovnih orkestrov, Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović in Maks Pust.

Helena Koder, scenaristka, režiserka in esejistka je napisala besedilo o prevajalki Radojki Vrančič. Obe ustvarjalki sta se seveda srečevali, saj je Helena Koder ne le velika bralka in poznavalka prevodov Radojke Vrančič, pač pa tudi avtorica dokumentarnega filma z naslovom Magdalenice gospe Radojke Vrančič, enega najboljših v svojem opusu.

Oznaka neodvisni film se praviloma uporablja za avtorska dela, ki so ali preveč amaterska ali preveč eksperimentalna za vključitev v tako imenovani mainstream. A v zadnjem desetletju se stvari korenito spreminjajo. Odkar je Pr’Hostar postal najbolj gledani film v Sloveniji, izraz neodvisni film ne pomeni le obrobja, temveč neodvisna produkcija, torej tista, ki nastane mimo Slovenskega filmskega centra in uveljavljenih produkcijskih hiš, utira pot številnim komercialnim filmom, ki so pritegnili gledalce v kinematografe ali pred zaslone. Nekateri so dosegli mednarodni uspeh, drugi avtorjem odprli vrata do možnosti dela v velikih produkcijah, tretji celo prinesli zaslužek. Oddajo Razgledi in razmisleki je pripravil Igor Harb, nastala je s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v sklopu spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Pogledali bomo v slovenski film leta 2025 in se vprašali, kako raznoliko govori o svetu, v katerem nastaja. Skozi izbor igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med katerimi je posebna pozornost namenjena filmom Kaj ti je deklica, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, Fantasy, avtorica Tina Poglajen raziskuje, komu je danes zaupana filmska perspektiva, kako se spreminja filmski jezik in kako se (če se) rahlja dolgo prevladujoč enoten pogled. Gre za kritični premislek o sodobni filmski produkciji pri nas, ki odpira vprašanja onkraj posameznih filmov. Besedilo Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025 je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Razkošno leto kulture in umetnosti, naslovljeno Evropska prestolnica kulture GO!2025, je zaključeno. Odprlo je spekter širine v umevanju humanističnih pojmovanj in rezino kolača namenilo tudi glasbi v najširšem pomenu te besede. Kakšno glasbeno izkušnjo je ponudil program Evropske prestolnice kulture? Koliko pričakovanj je dejansko uresničil? Kakšen je bil pomen glasbe in kakšna je bila njena vrednost? In slednjič – je bilo v ponudbi izkustvo, ki se bo vtisnilo v zgodovinski spomin? O tej tematiki se je Simona Moličnik pogovarjala z ambasadorjem EPK Alexandrom Gadjievim, z ustvarjalci Rossinijeve opere Potovanje v Reims in s skladateljem nove skladbe za projekt Simfonični gozd / Drevesni orkester Matejem Boninom. Ton in montaža Tone Jurca

Ženski odbor Slovenskega centra PEN od leta 2013 podeljuje literarno nagrado mira; namenjena je ne le literarnemu ustvarjanju, temveč tudi navzočnosti v družbi. Na Slovenskem knjižnem sejmu so v petek razglasili letošnji prejemnici nagrade mira . Med petimi nominirankami sta jo po izboru strokovne žirije prejeli prevajalka Tanja Petrič in filozofinja, pisateljica in pesnica Marija Švajncer. Foto: Nik Erik Neubauer